Neizoliran strop nad neogrevano kletjo je zagotovo razlog, da hlad iz neogrevane kleti prehaja v bivalne prostore, zato je temperatura tal v bivalnih prostorih nižja, neprijeten občutek hladnih tal toliko bolj izrazit, moteč in neprijeten, poraba energenta za ogrevanje pa toliko večja. Za prostore, ki imajo vgrajene radiatorje, pa to velja še toliko bolj. Zagotovo so toplotne potrebe v prostorih nad neizolirano kletjo, ne glede na to, ali so v njih radiatorji ali talno gretje, večje, kot bi bile, če bi bil strop nad neogrevano kletjo toplotno zaščiten.
V večstanovanjskih stavbah se v stanovanjih nad neogrevanimi prostori (kletmi, sušilnicami, hodniki, vežami, garažami) porabi bistveno več energije za ogrevanje, če tla niso ustrezno toplotno zaščitena. Neogrevana klet že sama po sebi predstavlja zračni sloj med terenom in uporabnim delom nepremičnine. Dodatno toplotno izolacijo enostavno vgradimo s spodnje strani etažne plošče. Taka vgradnja je še posebej primerna zaradi zmanjšanja negativnih vplivov toplotnih mostov. S tem preprostim posegom za nekaj odstotkov znižamo porabo energenta.
Čeprav so prihranki, doseženi z izolacijo stropa nad neogrevanimi prostori, nekoliko manjši, kot če izoliramo npr. fasado, pa je ta toliko bolj ali celo najbolj povezana z ugodjem bivanja v prostoru. Večino stropov v kleteh je smiselno dodatno toplotno izolirati.
Pravilnik (PURES) predpisuje največjo dovoljeno toplotno prehodnost U< 0,35W/m2K za tla proti neogrevanemu prostoru oz. U< 0,30W/m2K za tla proti neogrevanemu prostoru s talnim gretjem. Če predpostavimo 5 cm pod tlakom že vgrajene izolacije (približno 0,60 W/m2K) pomeni, da moramo spodaj na stropu dodati še najmanj 8 cm toplotne izolacije. Dodatnih 10 cm izolacije na tej plošči temperaturo na površini dvigne povprečno za 8°C. To pa je velik prispevek k ugodju oz. toplemu občutku tal, pa tudi k varčevanju z energijo.
Leave a Reply